Naša duša, naša zavest.

Polno, veselo, izpolnjeno, pogumno, močno, srečno, zdravo in uspešno življenje

Naša duša, naša zavest.

Naša duša, naša zavest.

Ljudje smo samo duše v telesu, rojeni na Zemljo, da se razvijemo in rastemo ter naši svobodni in večni duši damo krila (smo srečni in se pri tem podpiramo ne pa samoomejujemo). Jaz sem duša tako kot vsak posameznik (ne telo) - smo zavestna življenjska sila v našem telesu in te sile se vsak dan zavedamo. Zaradi nje živimo in ustvarjamo ter brodimo skozi težke trenutke v nasprotnem primeru bi se enostavno ob težavah vlegli in umrli. Od našega telesa, v katerem je naš resnični jaz vpleten se duša bistveno razlikuje. Živimo dejansko v srcu (duša komunicira z nami preko srca). Srce je sedež vseh energij v telesu (čustveno središče) vendar smo našemu zavestnemu umu (intelektualnemu središču - glavi) preveč dopustili, da nam vodi življenje. Iz glave prihaja preteklost, spomini in prihodnost, omejujoča prepričanja, planiranje, analiziranje, razočaranje, vse to pa temelji na strahu. Iz srca pa prihaja večna modrost in resnica širša slika, brezpogojna ljubezen v kateri strah nima možnosti za obstoj (prisotnost ljubezni je odsotnost strahu) - enostavno ga ni. Srce osvetli vse temne dele zavestnega uma, kjer najde samoomejitve. Srce je ljubezen, glava je strah. Srce čuti, glava analizira. Srce pozna širšo sliko, intuicijo, navdih, glava samo omejen izsek resničnosti. Skozi srce spoznavamo svet preko fizičnih telesnih čutil (oči, ušesa, okus, vonj), ki prinašajo tudi grobe vibracije (negativne izkušnje). Te se preko notranjega telesa in njegovih funkcij pretvorijo v finejše vibracije duha (dobrota, odpuščanje, sočutje), ki jih naša duša rabi za svojo rast. Svet prav tako spoznavamo preko energije višje inteligence oz. našega višjega jaza, višje modrosti, inspiracije, nadzavesti. Razumeti razliko med telesom in dušo - med materijo in duhovnim (se znati opazovati) - pomeni začetek duhovnega življenja. Je osnova za samouresničevanje, ki je eden najvišjih človekovih duhovnih potreb (vedno prisotna - če jo uresničujemo ali ne).

Naše telo se nenehno spreminja skozi obdobje zgodnjega otroštva, mladosti, odraslosti, starosti in nazadnje pred smrtjo. Ampak mi (v sebi, v svojih temeljih, koreninah) smo nespremenljiva duša - smo edinstvena kombinacija različnih veščin, znanja, talentov in sposobnosti, ki jih moramo v življenju odkriti oin razviti, da bi bili srečni. V svojih koreninah, kamor se vedno znova vračamo, smo vedno isti. V luči navidezne resničnosti (resničnosti je toliko kolikor je ljudi - vsak ima svoj pogled na svet) smo priča interakciji s svetom od znotraj navzven. Gledamo iz duše, iz srca navzven in ne dopuščamo, da zunanji dogodki vplivajo na nas. To je razlog, zakaj vedno ohranimo naše globoko dojemanje lastne identitete, čeprav se naše telo spreminja skozi življenje. Materija je začasna, naš duhovni um (nadzavest) pa večen.

Zato smo mi (človek-duša) bolj pomembni kot naše telo v katerem prebivamo vendar to ne pomeni, da telesu ni treba namenjati pozornosti - predvsem takrat, ko zboli je to znak, da je nekaj v naši notranjosti narobe. Pravo znanje je, da to razumemo in ponotranjimo ter se zavemo, da smo sami sebi omejitev na poti do sreče saj smo v resnici globoko v sebi vsi srečni in svobodni. Po naravi smo ljudje (duše) vedno srečni in polni znanja/ modrosti. Naše telo nam omogoča izvajanje duhovne dejavnosti (pretvarjanje negativnih impulzov v pozitivne). Tako napad lahko spremenimo v sočutje, razočaranje v pogum, sodbo v dobroto. Materialno telo ni vzdržljivo, večna duša je nespremenljiva. Kamor gre naša duša (temeljna pozornost) tam je prava pot za nas. Ko pa je pozornost na napačnem mestu (materialnem, zunanjem, ko sodimo, se trudimo spreminjati - ob vsakem uporu znotraj sebe) pa duša trpi, zato nas boli. Ko neha boleti smo spet na pravi poti.

Da bi lahko odkrili kaj je tisto, kar nam omejuje lastno svobodo in srečo, ter bili sposobni pogledati preko meja naše cone udobja, kjer se skrivajo priložnosti namesto težave, kot jih sedaj vidimo, se moramo uriti v samoopazovanju (usmerjenost pozornosti nase ne na okoliščine). Duša je svobodna mi pa smo sami odgovorni, kako bomo to svobodo v tem življenju na Zemlji udejanjali in kako bomo s tem višali naše blagostanje (srečo). V vsakem trenutku moramo narediti več kot samo obupati in vreči puško v koruzo - zato ker zmoremo :) Imate občutek, da ne zmorete več verjeti v dobro, ki vas še na poti življenja čaka? Močnejši ste kot si mislite - močni ste kolikor čutite da ste :)

Tisti, ki zavestno usmerjajo zavestno silo življenja v svojem telesu (dušo) in zavestno usmerjajo pozornost tja, kjer vedno mora biti (v srcu, v duši) čaka bolj polno, veselo, izpolnjeno, pogumno, močno, srečno, zdravo in uspešno življenje.

Kaj pa če zmoreš? tudi ti?

Kontaktiraj me in vrni svoji duši krila!

OCENA PSIHIČNEGA BLAGOSTANJA

Koliko ste resnično srečni in zadovoljni lahko preverite v vaši osebni "oceni psihičnega blagostanja" (OPB).

Web Studio Drn@sin