Kaj pa če zmoreš?

Kaj pa če zmoreš?

Kaj pa če zmoreš?

Videti nekoga kakšen je in hkrati kakšen želi sam biti/postati je povsem drugače kot pa videti nekoga kakršnega si ga sam želiš !

Ljudi je potrebno vzpodbujati, da razvijejo svoje potenciale in postanejo to kar želijo in čemur so namenjeni (ne kakršne si jih vi želite) saj je čist preveč ljudi na svetu žalostnih, jeznih,razočaranih in to ravno zato,ker jih stara omejujoča čustva in misli iz pretkelih vtisov zadržujejo na mestu.

Taki ljudje hitro obstojijo in zapadejo v iluzijo ega, ki jim govori iz glave da je vse "ok", nimajo pa poguma da pogledajo svoji lastni bolečini v oči - zato obstanejo na mestu kar pa ni naravno stanje duha.

Življenje je sila, ki prihaja od znotraj in sili človeka k napredovanju, izboljševanju, izpopolnjevanju samega sebe in uresničevanju svojih sanj in želja. To pa ni mogoče brez osebnega razvoja in nenehnega ukvarjanja s samim s sabo ter premagovanja notranjih ovir, ki so prisotne v vsakem človeku (misli,čustva). Te ovire povzročajo največ skrbi z njimi pa si zadamo tudi največ bolečin,nenazadnje tudi telesnih saj se nepredelani vtisi čez čas manifestirajo tudi v boliki bolezni.

Videti človeka kakršen lahko postane in videti čez njegove ovire in bolečino (ne samo drugega tudi sebe) prinese voljo, energijo in motivacijo, da gre naprej, dela na sebi in izboljšuje svoje kvalitete. To je še posebej pomembno v partnerstvu - le tisti človek,ki v partnerju vidi vse tisto, kar še partner sam ne vidi in kar ga osrečuje, pripelje partnerstvo na nove ravni na kateri lahko oba zorita in se razvijata.

Človek, ki se tolaži, da je pač takšen kot je, nikoli ne bo doživel občutka samouresničitve saj bo za vedno ostal točno tam kjer se vidi in čuti v tem trenutku - torej tam kot je.

Tudi ko gre v prihodnost ne bo zaznal priložnosti za spremembo saj mora najprej v sebi videti spremembo da bi jo lahko doživel. Temu se reče staranje - verjamejo glavi nimajo pa več stika s čustvenim središčem v sebi - dušo je potrebno tudi razvijati saj s ene bo sama od sebe. Duša pa ni nič drugega kot zrno zavesti,ki jo ima vsak v sebi in to zavest (samozavedanje) je potrebno razvijati. Človek ki se tolaži s tem da je takšen kot je nima dovolj pozornosti usmerjene v sebe in svoje resnične vzgibe ampak sledi impulzom okolja. Ko so pogoji okej s epočuti okej ko pa ne pa ga pač potolče, prioriteta pa je da vsak človek ne glede na situacijo ostane neomajan.

Človek, ki nase gleda iz stanja preteklosti (izkušenj, prepričanj, spominov) tudi prihodnost ne bo videl in občutil nič drugače kot je vedno videl in čutil do tega trenutka zato pa se potem tolaži z izgovori kot so: strah me je prihodnosti, starh me je neuspeha, nimam časa za cilje, nimam denarja, nisem dovolj dober i.t.d.

Tisti, ki pa bodo želeli v prihodnosti drugačne rezultate od sedanjih in večjo kvaliteto sebe in svojega življenja (delovanja, odnosov, komuniciranja, upralvjanja s samim s sabo,) pa se ne bo omejeval na to, kar ga je naredilo takega kot je ampak bo z veliko žlico lahko pogumno sanjal vse tisto, kar si še želi doseči in z lahko to postavljal cilje in stopil v akcijo. Tam kjer danes vidi ovire in prepreke bo jutri lahko videl možnosti in priložnosti toda le, če bo dal priložnost najprej sebi. Človeku,ki obstane na mestu je potrebno dati roko in novo perspektivo ki bo bolj vzpodbujajoča. Ko imaš človeka neizmerno rad mu ne poveš kar želi slišati ampak kar mora slišati da se lahko - hardlove baby - pomakne naprej. Da lahko gre v življenju vštric s tabo včasih pa tudi korak naprej, da te potegne za sabo takrat, ko si ti na tleh.

Na svetu ni lepšega od iskric v očeh človeka, ki si ga pripeljal do tja kamor si je želel medtem ko je še sam dvomil v sebe.

Kaj pa če zmoreš? tudi ti? :)

OCENA PSIHIČNEGA BLAGOSTANJA

Koliko ste resnično srečni in zadovoljni lahko preverite v vaši osebni "oceni psihičnega blagostanja" (OPB).

Web Studio Drn@sin